Lenobno se je skotalila iz postelje ter se odpravila v kopalnico, kjer jo je že čakala starejša gospodinja. »Pohitite gospodična Rosemarie, že tako zamujate,« Rose ni imela časa ali srca ugovarjati na nervozne besede gospe MacKinley. Ta se ji je že nadela še en neudoben korzet, ki je odlično poudaril njeno ženstvenost.  Obleči je morala svileno belo obleko, ki ji jo je izbral njen brat. Ob njegovi odločitvi je le nejevoljno potarnala nekaj besed, bolj sebi, kot pa komu drugemu. Zaradi korzeta je komaj še dihala, toda to je bila očitno moda tukaj. Ni imela niti dovolj časa, da bi se popolnoma prebudila, že jo je gospodinja podila iz sobe in po hodnikih do salona. Kot ponavadi se je že od daleč slišalo čebljanje starejših gospodov ter njihovih žen. Takoj ob vstopu je do nje priletela gospa, kateri je Rose zašila obleko. Zasipala jo je s komplimenti, ter ji začela razlagati, kako je ta obleka popestrila spolno življenje. Fuj. Ob tej misli se je Rose nakremžila ter pogledala naokrog. Tam je zagledala Arthurja in takoj postala malce bolj nejevoljna, še posebaj, ko je opazila, da ji prihaja naproti. Kljub vsemu, je rajše prenašala njega, kot pa da bi še naprej poslušala seksualno življenje neke stare gospe, zato je sprejela njegovo roko ter se bežno nasmehnila, »Z največjim veseljem Arthur,« z elegantnimi koraki je stopila preko dvorane in se vsedla, ko ji je ponudil stol, »Oh, za vas imam vedno čas,« se je očarljivo nasmehnila, ter pograbila kozarec s šampanjcem, ki je stal na mizi. Naredila je majhen požirek, ki se ji je skoraj da zataknil v grlu, ko je Arthur omenil njeno zvezo. Prevido je odložila kozarec, »Morda imam, morda nimam. Sicer se pa to vas popolnoma nič ne tiče, mar ne?« končki njenih ustnic so se rahlo zavihali navzgor in v očeh ji je posedala neka iskrica, ki je ni bilo mogoče razumeti. Naslonila se je na naslonjalo stola ter se razgledala po dvorani, »Vidim pa, da je gospa Wesly izgubila svojo krtačo za lase,« je dejala in poskušala zamenjati temo, ko je opazila starejšo gospo, ki je imela lase razmršene, kot sračje gnezdo.

Ob njegovih besedah, ga je prebodla s pogledom, nato pa se hitro ozrla naokoli, da se je prepričala, da ju nihče ne posluša. Naslonila se je na mizo ter se nagnila naprej. Njen glas je bil tih a zato nič manj odrezav, »Morda sva res enkrat pristala skupaj v postelji, toda to je bilo to. Ne bo se več ponovilo,« je zatrjevala bolj sebi kot njemu. Sproščeno se je naslonila nazaj na stol ter pogledala naokrog, dokler ni zagledala svojega brata, ki ju je opazoval kot sokol. Rahlo mu je pokimala, ter tako nakazala da je vse v redu. »Starejši bratje so tako nadležni,« je zavzdihnila, ko je pogled spet vrnila nazaj h Arthurju. V roke je vzela kozarec šampanjca ter ga spraznila, saj ni bila niti najmanj dovolj opita za pridige, ki ji jih bo njen brat zagotovo dajal po koncu zabave. Češ da se ni primerno obnašala in da bi se morala družiti z drugimi, bolj uglednimi možmi. Ob tej misli se ji je obraz nakremžil, saj so edini ugledni možje na ladji bili stari okrog petdeset let. Svojo pozornost je tako rajši usmerila na zakonca Wesly, ki jima je namenila nasmešek, nato pa se osredotočila na svojo desnico, ki jo je sedaj prekrivala Arthurjeva roka. Ob tem spoznanju ji je roka rahlo trznila in njene nebeške oči so kot strela iz jasnega se fiksirale na Arthurjeve. Če si stal blizu njiju si lahko čutil, kakšna naelektrenost je bila med njima. »Se mi zdi da je to že kar očitno,« je dejala brez da bi pogled umaknila od njega. Toda bilo je res, gospa Wesly je vedno skakala naokrog ali z sračjim gnezdom na glavi ali pa je imela na klobuku kakšnega ptiča. Sledila je njegovim očem, ki so pristale na mizi v kotu. Tam je sedel moški v srednjih dvajsetih letih, ki ju je opazoval s ostrim pogledom. Pravzaprav bi lahko rekli, da je bil druga verzija njenega brata. Še nekdo, ki jo konstanto opazuje. Bil je mož, katerega je želel George tako močno spraviti skupaj z Rose. Toda Rose je imela svoje osredotočenje na nekomu čisto tretjem. Nekemu preprostemu tipu iz drugega sloja, ki jo je definitivno skoruptiral, saj je začela nadpovprečno kaditi in po malem piti. »Ni moj najdražji,« je dejala ko je videla kako so se mu vse obrazne mišice zategnile. »Je le oseba s katero bi morala biti skupaj, saj to želi moj brat.« zagledala se je v mizo. Ko je odšla iz Nove Zelandije na to potovanje je bila prepričana da se bo vse spremenilo na bolje a očitno je bilo ravno drugače. Izkazalo se je da jo je njen brat želel še bolj kontrolirati kot njena starša. »Torej niste imeli prav, kaj pa jaz dobim od vas za to?« pogledala ga je izpod obrvi ter mu namenila nagajiv nasmešek.

»Občutek vas ni varal gospod Bowenur,« pravzaprav ga je njen brat sovražil, saj ni nikakor moral sprejeti dejstva, da bi se njegova sestra vezala z nekom iz drugega sloja. Sploh po vseh težavah, ki sta jih oče in mama imela da sta jih spravila v prvi sloj. »Pravzaprav imam občutek da bi vas rad nagačil,« tudi to verjetno ni bilo daleč od resnice. Vsi so vedeli, kako živi Arthur, pije, kadi – to njenemu bratu ni niti najmanj odgovarjalo, saj je bil slab vpliv na Rose. Toda to nje ni motilo, saj se je končno lahko zabavala. Včasih jo prav prijelo, da bi šla vse to početi pred svojega brata, da bi ga razjezila. Ob tej misli se je nasmehnila. »Oh verjemite, sem se že poizkusila, toda moški imate nek samoobrambni mehanizem, da če ne zmagujete argumenta začnete ženske poniževati, zamenjate temo ter rečete da o tem ne boste govorili z nami,« je dejala in v njenih očeh je bilo videti, da je na to obsodila vse moške. Toda bilo je res, kadarkoli sta se sprla z bratom in je imela dober protiargument je ta rekel, da se ne bo pogovarjal ter da ona nima pojma o poslih. Nato je pogled spet fiksirala na Arthurja, ki je sedel nasproti nje. »Ne bi rekla. Bratu končno nekdo ugaja in dokler ga lahko tako zavajam, se lahko z vami zabavam kolikor mi srce poželi,« je dejala spet s tisto iskrico v očeh. Vedela je, da bodo njena dejanja imela katastrofalne posledice, če oziroma ko jo bo brat ujel na laži, toda do takrat se je osredočila predvsem na to da bo živela na polno dokler bo lahko. »Zveni mamljivo,« je dejala s porednim nasmeškom ter sramežljivo pogledala v tla. Kolikor je uživala z njim, je sovražila dejstvo da jo je nek moški, v tako kratkem času tako zelo spremenil. Sicer ni imela nič proti, saj je bilo zabavno in vse, toda nekako je vedno pričakovala, da bo ona tista, ki bo spreminjala ljudi, tako da bojo plesali kot bo ona piskala. Še enkrat je pogledala proti svojemu novemu izbrancu, tistemu, ki naj bi bil dovolj dober za njo, ter se vstala. Stopila je do stopnišča ter se pri vznožju stopnic ustavila. Pogledala je čez rame ter se nasmehnila Arthurju, »Greste gospod Bowenur?« je dejala, ter počakala da pristopi do nje.