shadows settle on the place, that you left. our minds are troubled by the emptiness. destroy the middle, it's a waste of time. from the perfect start to the finish line

''čistno nič posebnega nisem. tudi moje življenje ni nič posebnega. sem navaden povprečnež, pripadnik drugorazredne skupine. jebeš standarde, še vedno sem lahko najboljši. če pa si že tako močno želite izvedeti kaj o meni, pa naj vam bo po godu. kje naj sploh začnem? pravijo, da naj se stvari lotim od samega začetka. nikoli nisem vedel ali naj se nasploh pritožujem nad življenjem in se vržem v morje in umrem ali pa naj živim tisto idilično mero življenja, kot sem ga imel. sam ga sicer ne bi opisal kot idiličnega, pa vendar. trenutno sem brezposeln. imel pa sem dobro službo. in točno, govorim v pretekliku. resnično dobro plačano delo v vojski. tudi poročen sem bil, kako sem prilezel do čudovite bogate londončanke še sam nevem. kljub vsem do podtankosti sestavljenim lažem o meni je le tem prišla do dna. da mi ni ime jonathan, da sem pripadnik že prej omenjenega drugega razreda, da je glavni družinski posel striptiz klub in ostale drobnarije, ki sem ji jih natrosil v nekako olepšani različici. seveda me je bivša gospa bowenur takoj postavila na ulico, sama pa skočila pod rjuhe mojega najboljšega prijatelja. kako prikladno, kajne? takrat se mi je zdelo, da se je podrl ves moj svet in da je šlo vse samo še navzdol. kako pa bi se počutili vi če bi imeli starejšega brata, ki namesto svoje prvotne vloge glave družine opravlja delo pretkanega sleparja, sestro prostitutko, pohlepnico ki stopa po stopinjah naše oh in sploh občudovanja vredne matere, upam da ste občutili mojo merico srkazma in edina, ki še ostane je naša najmlajša rožica kateri rad pravim tudi naš zlati potencial. zopet čisto drugačna rasa bi lahko rekli. svojo žalost in jezo sem tako zapival v alkoholu, moj najboljši prijatelj pa je postal srebrn revolver. da ne bi prišlo do pomote, tokrat nisem želel narediti samomora. odkril sem svoj mali rudnik bogastva - mafijo. roko na srce, do dobra vem v kakšne divje vode sem se pahnil in da stojim na robu prepada v katerega lahko še prehitro padem. kot sem že rekel, sem tisti povprečnež - sedemindvajset letnik, ki več kot le očitno rad pogleda globoko v kozarec, odigra patrijo pokra in skadi debelo cigareto. in kaj pravzaprav počnem na tej osupljivi ladji velikanki? tudi mene je premamila ta vrlina radovednosti in rom pom pom o veličastni nepotopljivi ladji. ljudje so se tepli za mesta na ladji, tisti ki se pravkar vkrcavajo pa se ponosno šopirijo kakor purmani. titanik mi predstavlja priložnost odličnega lahkotno pridobljenega zaslužka. ah, stari naivneži z debelimi denarnicami, prav nič se mi ne smilijo. skoraj bi se že sprostil in spozabil svojega prvotnega namena te plovbe. povem vam, čeprav sem tudi sam ob odhodu vzhičeno mahal neznanim evforičnim obrazom in da je vsaka celica v meni poskakovala od navdušenja vem, da se tudi na ladji ne bom mogel izogniti črnim vodam in oviram katere bodo konec te plovbe (nažalost) dočakale s kroglo sredi glave.''