and you call when it's over, you call it should last because every minute of the future is a memory of the past.

ime mi je camille harriet elton, na drobno popisan list, ki ga trenutno držite v rokah, pa skriva natančen opis mojega kratkega - ter bolj kot ne nesrečnega - življenja. nisem povsem prepričana kako ste prišli do njega, vendar pa v končnem smislu obstajata le dve razlagi. ali ste ga nekako ukradli iz skritega žepa starega obrabljenega plašča kjer ga hranim, ali pa ste njegov zakonit prejemnik. kakorkoli že, ta košček papirja obstaja zato, ker nisem mogla prenesti misli na to da bi moje bistvo po smrti preprosto izhlapelo. pero se je sukalo ter zapisovalo v upanju da boste podatke znali ceniti ter boste tako majhen delček mene za vedno obdržali v svojem spominu.

glavni povzročitelj osebnega pekla.
pred kratkim sem prebrala raziskavo nekega domnevnega psihologa,  predmet katere so bili ljudje s fotografskim spominom. na začetku članka je zapisal da jih je trenutno na svetu manj kot petindvajset, nadaljeval pa je s približnim opisom pojava ter nizanjem slabosti ter prednosti.
"fotografski spomin je definiran kot sposobnost priklica slik, zvokov ali drugih spominskih objektov z izjemno natančnostjo in v nadpovprečnih količinah.
ljudje s to sposobnostjo so večinoma podpovprečno inteligentni, tako imenovani popolni spomin pa s seboj prinaša tudi kopico drugih težav, recimo sinestezijo (mešanje čutov – človek sliši barve, vidi zvoke …)..."
no, predvidevam da ste iz zgornjega odlomka uspešno razbrali mojo glavno težavo. ampak naj vse skupaj še nekoliko poosebim; lahko naštejem vsak preklet občutek, misel ter dogodek, ki sem mu bila priča v zadnjih petnajstih letih. slabosti? sicer nisem podpovprečno inteligentna in prav tako nimam dodatnih duševnih motenj (recimo), vendar pa je slabih stvari kljub temu ogromno. kot prvo; medsebojni odnosi. prosim, zaupajte mi ime ene psihično zdrave osebe dejansko sposobne uživati v družbi človeka, ki se spomni vsake najmanjše podrobnosti ter ima posledično vedno prav. jah, se mi je kar zdelo. ravno zato se na splošno držim sama zase in ostajam daleč proč od središča pozornosti. če sem zaradi kakšnega neprijaznega spleta okoliščin slučajno prisiljena v pogovor z ljudmi, pa se na vse prisege trudim biti vljudna kar je večinoma po pravici povedano vse prej kot lahko - krivite prosim moje veliko nagnjenje k direktnosti in dejstvo da je polovica mojih možganov neprestano zaposlena s prekrivanjem popolnega spomina. naslednja velika slabost pa je nezmožnost pozabe - toliko je stvari, ki bi jih rada pokopala nekam v preteklost, a se na mojo žalost neprestano vračajo.

življenje reveža.
rodili smo se v najnižjemu razredu. moj brat, sestra in jaz. starši so nam umrli zelo zgodaj in odrasti smo bili prisiljeni veliko prehitro. kakšna sreča, da smo družina inteligentnih, prilagodljivih ter iznajdljivih ljudi. prvih nekaj let smo se preživljali z žeparstvom in priložnostnim ropanjem tržnic. ni bilo veliko, bilo pa je več kot dovolj za preživetje. ko smo končno prišli na idejo, da bi poskusili nekaj bolj tveganega, smo bili že v srednjih najstniških letih. reči moram, da se je naš prvi vlom prav katastrofalno izjalovil, ampak uspelo nam je pobegniti in kasneje smo se na svoj račun pošteno nasmejali. kljub temu, da smo tako elegantno spodleteli, pa nismo odnehali - hvala bogu za to. s časom smo postajali vse boljši in v nekaj kratkih letih smo bili že 'velike živine' v svetu organiziranih kraj. bogataši so nam plačali, da smo jim prinesli kakšen dragocen primerek iz hiš njihovih prijateljev. naslednji dan pa so bili vsi časopisi polni govoričenja o kradljivih duhovih, za katerimi se je izgubila vsaka sled. naše življenje nikoli ni bilo boljše.

slabo sredstvo za pozabo.
v redu, lagala sem. moje življenje ni bilo nikoli ravno dobro. preveč sem razmišljala, skrbelo me je za vsako nepomembno podrobnost in dejstvo, da sem se spominjala vsake preklete sekunde, me je spravljalo ob pamet. zabredla sem. globoko. začela sem se nalivati z alkoholom, ki mi je prinesel odrešitev v obliki omotice. sicer sem poskrbela za to, da sem bila pred vsakim ropom trezna, ampak... zadnji je prišel povsem nepričakovano in... ja, vse je moja krivda. moja krivda je, da so nas skoraj dobili. moja krivda je, da se moramo prevažati na tej ladji kot ubožni prebivalci nižjega sloja. vse je moja prekleta krivda. dejstvo, da smo izgubili vse me je nekoliko streznilo in prvič v življenju sem pokazala dovolj volje, da sem se nečesa vzdržala. vse od tistega tragičnega dogodka nisem spila niti požirka alkohola, vem pa da po vsej verjetnosti ne bom prav dolgo zdržala. samo ena po nesreči zaužita kapljica in spet bom na starih slabih potih.