SHOULD I GIVE UP OR SHOULD I JUST KEEP CHASING PAVEMENTS, EVEN IF IT LEADS NOWHERE?

Zaslišala je zvok valov, ki so nežno udarjali ob kamnito obalo. Zavohala je vonj morja, ki ga ni znala opisati. Pod bosimi podplati je začutila vlažno mivko in vanjo zakopala nožne prste. Za trenutek se je morala ustaviti, da so njene misli lahko dojele prečudoviti razgled, ki se je razprostiral pred njenimi očmi. Rdeče oranžno sonce je počasi zahajalo za morskim obzorjem in za seboj, tako na vodni gladini, kot bližnjih oblakih, pustilo bledo sled. Previdno se je spustila med ostre skale, dokler ni našla ene, dovolj ustrezne, na katero bi lahko sedla. Povzpela se je nanjo, hrbet naslonila na rahlo mokro, mrzlo površino. Stegnila je noge, tako da so bila njena stopala pod vodno površino in zaprla oči.  Njene misli so za trenutek odplavale v neko odboje zgodovine, o kateri je vedela veliko več kot je bilo potrebno. Vse dokler ni za sabo zaslišala težkih korakov, ki so pripadali temnolasemu fantu. Preku ustnic se ji je razlezel nasmešek: »Quinn, živijo.« S pogledom mu je sledila, ko je sedel na skalo nasproti njene. Quinn je bil sin, dobrega prijatelja njenega očeta in eden od oseb, ki so jo najbolje poznale. »Hej, Mary,« jo je spet poklical s tem bednim vzdevkom, »nekaj te moram vprašati.« Marilyn je povzdignila obrvi, a kaj hitro prikimala, iz čistega zaupanja, ki ga morda ne bi smela imeti. »Am, nekaj pišem in moram izvedeti čim več o svoji najljubši osebi,« s vsako njegovo besedo so se njena lica obarvala v temnejši odtenek rdeče barve. Kotički ustnic so se ji zavihali v sramežljiv nasmešek, medtem ko je na Quinnovem obrazu igral zadovoljen izraz. Že kar nekaj časa je bil zatreskan v svetlolasko, a se mu nikoli ni uspelo prebiti preku prve baze. Kljub temu, da je vmes že mnogokrat obupal, toda za njena zardela lica se je bilo vredno odpovedati še tako lepemu dekletu. Potem pa spet, saj je navsezadnje Lyn tako neizmerno čudovita, ravno zato, ker se tega ne zaveda. »Daj no, Q,« je zamahnila z roko, a nekaj v njegovih očeh ji je reko, da v komplimentu leži vsaj kaplja resnice, »prav, kaj te zanima.« Z ustnicami je že izoblikoval besedo ti, a si je takoj premislil. »Kdo je Marilyn Goodwins?« je vprašal in s povzdignjenimi obrvmi opazoval obrazne poteze dekline, ki mu je sedela nasproti. Le-ta je s roko segla proti svojim lasem ter rahlo ugriznila v spodnjo ustnico. Ne vem, je bil iskren odgovor. Da bi se lahko opisala bi se morala poznati, pa se ni. Ni verjela, da se sploh kadarkoli bo. »je najmlajša članica družine Goodwins. Edina ženska potomka te družine. Njeno oboževanje zgodovine, meji na obsesiji,« zadnje besede je izgovorila skozi veliki nasmešek, ki je razkazoval njene snežno bele zobe. Quinn je zmajal z glavo. »Ne, to so dejstva, jaz želim vedeti, kaj o tebi – tvojih mislih, občutkih …« Njegove besede niso pomenile veliko, čeprav je bilo dokaj verjetno, da jih Lyn ne bo še nekajkrat ponovila v glavi; tvojih mislih, občutkih … Ah, ko bi jih le lahko opisala. »Prav, ti bom pa jaz povedal kako vidim Marilyn Goodwins,« je odvrnil temnolasec, stegnil noge, svoj pogled pa zapičil v modrozelene oči devetnajstletnice pred seboj. »Mary, kot jo kličem, čeprav tega vzdevka ne mara, je lepotica brez primerjave,« spet zardi, a fanta to ne ustavi, »najlepše na njej je to, da se tega ne zaveda. Tako kot se ne zaveda, dejstva, da je izjemno pametna in na sploh odličen človek. Ampak moram se poglobiti. Je inteligentna na vseh področjih, ki jih znanje zajema, toda vseeno je zgodovina tista, ki ji je ukradla srce. Pozna vsako letnico, ime, dogodek, težko boste našli kaj, česar ne ve. Ampak prosim, nikar je en začni spraševati o preteklosti, saj jo je, ko enkrat začne, nemogoče ustaviti,« tudi nasmeh iz njene strani ga ne ustavi, »vseeno pa tu pa tam paše kakšno predavanje, saj samo takrat opaziš iskrico, ki zasveti v njenih očeh. Ko govori o Da Vinciju ali Egipčanskih piramidah ali letu 0, prav sije. Takoj razumeš, da do nekdanjih let in vseh dogodkih, ki so se pripetili, goji strast, ki jo le malo ljudi razume. To je edina stvar, v kateri še sama prizna, da je dobra. Drugače od iz nje sije ne samozavest, za katero jaz osebno ne vidim razloga. Skupaj s skromnostjo je zares prijateljica, ki bi jo moral imeti vsak,« nadaljuje Quinn, »in ona si zasluži prijatelje, ki jo bodo vzpodbujali in ji stali ob strani. Ne bom se hvalil, ampak zares se imam za takšnega prijatelja. Dekle je trmasto, a bo vseeno raje odstopilo od svojega mnenja, takoj ko bo opazila, da lahko pogovor vodi v prepir.  Je zelo požrtvovalna, raje bo ostala prizadeta, se uspavala z jokom, kot pa prizadela druge. Ne manjka pa ji odločnosti, a ko bi le to uporabila za svoje dobro, ne dobro drugih. Sebičnost je zadnja stvar na katero misli, ljudje okoli nje so pomembnejši kot ona. Moram priznati, da jo zaradi tega še bolj občudujem, samemu mi nikoli ni uspelo, da v svoja dejanja ne bi vpletel vsaj malo egoizma. O prijaznosti, sploh ne bom govoril, a menim, da kljub prelepem nasmehu, ki marsikdaj prežene oblake, če smem samo majčkeno pretiravati in je na njenem obrazu 24/7, vsaj kar je v publiki, ni vse tako rožnato kot izgleda. Se motim?« Zadnje vprašanje je Marilyn presenetilo, kar so pojasnile njene visoko dvignjene obrvi. Preden je prav premislila je pokimala. Čeprav je običajno zelo premišljena, pred Quinn-om ni imela toliko zadržkov in je njena glava nagonsko prikimala. Potrdila je njegove misli. »Nič ni kot se zdi, po vseh primerih iz zgodovine, ki to dokazujejo, se dobro zavedam tega dejstva in resničnosti njegovega pomena v vsakdanjem življenju,« utihnila je ko je opazila kako je temnolasec zavil z očmi. »Tudi pri meni drži. Velikokrat se zgodi kaj, zaradi česar prebedim noč. Poleg tega pa se spomniš moje depresije, ki je ne bi uspela prebroditi brez tebe.« Fant je prikimal, nato pa počasi vstal in se sprehodil do njene skale. Med potjo, a
Ga je po gležnjih kot svila božala slana voda, dokler je pozabil na to podobnost ob njenih očeh, v katerih se je marsikdaj izgubil. »Mary, ne pretvarjaj se, da si tako nedolžna. Devica Marija je edino dekle, ki lahko zanosi brez seksa.« je dejal s zapeljivim nasmeškom. »Devica Marija je devica, ker je brezmadežna, ker ni naredila nobenega greha, ne zato, ker ni imela spolnih odnosov. Poleg tega pa dobro veš za moje obdobje popivanja in kajenja.« je zamomljala, ne da bi odmaknila pogled od njegovih čokoladnih oči. Tega obdobja se je sramovala, a jo je zagotovo naredilo močnejšo. 'Smisel življenja ni …' še preden je dokončala misel je na svojih ustnicah začutila njegove. Vrnila mu je poljub, a takoj za njim vstala, slekla kratko svileno obleko, ki je bila edino, kar je lahko imela oblečeno v vročih poletnih dneh in svoje golo telo predala morski vodi. Quinnov nasmešek se je povečal, ko je dvignil njeno obleko in jo obesil na skalo ter pohitel za njo. Smisel življenja ni najti se, ampak ustvariti se!