you never know how strong you are, until being strong is the only choice you have

Kako ironično. Še pred mesecem sem imela vse kar si povprečno dekle lahko želi. Službo, ljubezen, dom in družino. V nekem trenutku pa je vse izpuhtelo kot voda v nebo in ostali so samo še črni oblaki iz katerih kaplja slan dež na odprto rano in z vsakim trenutkom zadaja novo bolečino. Ne vem kje naj začnem. Delala sem kot služabnica v veliki hiši. Hiši bogatih vplivnežev in samo sanjala sem lahko da bi tudi sama kdaj doživela takšen uspeh. Delo pri njih mi je bilo v čast, nisem se pritoževala in prav tako ne oni nad menoj. Vse je bilo popolno nato pa se je v moje življenje prikradel on, on ki je moje življenje postavil na glavo in ga hkrati še pošteno pretresel. Njegov glas, njegov vonj, njegovi dotiki so me popolnoma prevzeli. Govoril je o ljubezni, o lepoti...preposto se mu nisem mogla upreti in se mu vdala. Bilo je usodno, napaka kot je sam rekel. S to besedo je poimenoval vse kar je bilo med nama in tisto kar je raslo v meni. Stara sem bila šele devetnajst in kot naivna trapa sem upala da mi bo stal v podporo. Namesto tega me je jezno zavrnil me odpustil in izruval iz svojega življenja. Bila sem obupana, ostala sem sama. Nisem mogla živeti pri svoji družini, če tudi me niso krivili za zanositev. Morala sem zbežati iz starega življenja in začeti na novo. Nekje kjer me ne bi poznali in kaj bi bilo boljšega od življenja na titaniku četudi ne ravno udobnega. Sprejela sem službo sobarice in še znašla na prestižni ladji kjer je mrgolelo bogatih ljudi. Že prvi dan sem dobila jasna navodila in začela z delom. Nekateri so me postrani gledala zaradi moje nosečnosti. Češ da bom čez nekaj mesecev tako ali tako nekoristna. Še sreča da so bili drugi bolj prijazni in uvidevni. Še isti večer se je odvijala zabava v veliki dvorani kamor jaz in še nekaj drugih nismo bili povabljeni smo pa imeli vseeno prosti večer. Hodila sem naokoli in naenkrat zagledala svetlobo ki je sijala iz majhne odprtine. Odstranila sem desko stopila na nekakšen majhen balkonček čisto pod vrhom dvorane. Videla sem celotno dogajanje in naenkrat bi je vzelo sapo. Stal je tam, sredi odra obsijan z lučmi. Ugotovili sem da je kapitan in z omotico splezala nazaj na hodnik. Usedla sem se na tla in zajokala bilo je preprosto preveč boleče. Z dlanjo na trebuhu sem se mirila in otroku govorila da ni on kriv za vse kar se dogaja. Naenkrat sta se zraven mene pojavila dva prijatelja, zaščitnika in varnostnika kapitana. Vedela sem da bi me odpeljala k kapitanu in to se preprosto ni smelo zgoditi. Zato sem stekla po hodniku in nato po stopnicah navzdol in...padla. Na trebuh in se poškodovala. Izgubila sem otroka, mojega otroka.
Sedela je na postelji in v tresoči roki držala list papirja. Bil je dnevnik, dnevnik napisan s črnim črnilom na katerega je padla grenka kaplja in ga na sredini lista zabrisala.