Prvi dan na ladji in že je imela polne roke dela. Na podiumu je stala starejša gospa, ki je ravno pomerjala obleko in se nejevolno gledala v ogledalo. Nasproti nje sta sedeli dve njeni prijateljici in ob skodelici čaja kramljali, občasno pa komentirali obleko gospe Kennedy. Rose pa je skakala sem ter tja po svojem malem butiku. Zdaj je iskala škarje, potem šiviljski trak, nato spet cviren ter šivanko. Njena običajna organiziranost, tud ni obstajala. »Gospa, samo še malo potrpite,« v njenem glasu je bilo slišati prosačenje. Gospa Kennedy je bila ena izmed njenih prvih strank in tudi ena izmed najuglednejših na ladji. Rose je vedela da se mora z njeno obleko še posebaj potruditi, saj je od le te odvisno koliko strank bo dobila. Počepnila je poleg nje ter na obleko našila zadnje okraske ter popravila še nekaj napak. »Tako, končano je,« zvenela je zadovoljno in na obrazu gospe Kennedy je sedaj posedal nasmešek. Njeni dve prijateljici pa sta ob tej obleki le odprli usta. To je Rose vzela za dober znak. Gospa je slekla obleko in Rose jo je skrbno zapakriala v škatlo ter ji jo podala v roke. »Veliko še lahko pričakujemo od tebe, gospodična Knightley,« Rose je na ta kompliment rahlo pokimala z glavo. Trio prijateljic je v navdušenju odšel, Rose pa je ostala sama v kaosu. Odločila se je, da je najbolje če začne kar se da hitro pospravljati. Ravno je pobirala kose blaga po tleh, ko je na vratih zaslišala trkanje, »Naprej,« je zakričala skozi usta, polna blaga. Hja, včasih so pač roke polne in se je treba znajti še kako drugače.

Rose je bila presenečena nad njeno novo stranko. Zagotovo ni pričakovala nekoga tako mladega in postavnega. Počutila se je tarapasto, da jo je našel tako, kot kakšno novo pripravnico, ki nima pojma kaj dela. Blago je vzela iz ust ter ga odvrgla v smeti, »Oprostite za ves ta nered, ravno sem končala z eno stranko,« se je v živčnosti opravičevala ter malce zardela. Ni želela zgledati kot amaterka, želela je biti spoštovana za svoje delo. »Seveda bom zmogla,« z mize je pobrala šiviljski trak in začela mladeniču jemati razne mere, »Če vam že ravno izdelujem obleko, bi mi morda zaupali svoje ime?« je dejala med tem, ko je na listek pisala neke števlike, ki navadnemu človeku ne bi povedale popolnoma nič. Najprej je v roke vzela kos belega bombaža ter ga ovila okoli mladeniča. Nato pa si je prinesla zraven mize še črn poliester. Oboje je bilo dovolj veliko, zato je sedla za mizo, mladeniču pa pomignila na kavč, naj se vsede. »To bo trajalo nekaj časa,« je dejala, ne da bi umaknila pogled od mize. Začela je risati okvirno idejo, kako bo izgledala njegova obleka, »Imaš mogoče še kakšne dodatne želje, kako naj bi izgledala tvoja obleka?« je dejala in ga pogledala izpod obrvi. Tedaj si ga je komaj prvič dodobra ogledala in ugotovila, da sploh ne izgleda slabo, toda te misli je nahitro porinila na stran ter nadaljevala s skico.

Louis Smith? Sin kapetana ladje? V njenem butiku? Spraševala se je, le kako je prišlo do tega?. »Rosemarie.« predstavila se je le z svojim prvim imenom, saj je zadnje vedno dalo ljudem vedeti, da je iz prvega razreda, zaradi česar so bili kasneje prijaznejši in priliznjeni. In glede na Louisov trenutni odnos do nje, je bila prepričana, da je on tudi eden takih. Razvajen mulc po domače. Čečkala je po raznih papirjih, dokler ni bila zadovoljna z izgledom obleke, nato pa je začela risati po materialu. »Nažalost ne,« čeprav bi bilo prav lepo da izginete, je nadaljevala v svojih mislih. Njena telesna govorica je dajala vedeti, da ji je šel krepko na živce in odločila se je, da se bo sedaj osredotočila zgolj na svojo nalogo – sešiti mu obleko. A ko je na dan privlekel pipo, mu je morala nameniti ubijalski pogled, »Ne smete kaditi tukaj gospod Smith,« je dejala ter se naprej zakopala v delo. Ni marala ljudi, ki so menili, da le za to, ker so njihovi starši pomembni, se jim bodo vsi uklonili. Prav tako je sovražila razvajence, ki so že od malega vse dobili na srebrnem krožniku. Res da je mladeniča, ki je sedel pred njo komaj poznala, a prvi vtis ji zagotovo ni pustil pozitiven.

Spretno je rezala blago ter ga s šivalnim strojem spravljala skupaj. »Že od malega imam strast za oblikovanje, zaposlena sem v najboljši firmi, že kakšna tri leta.« je dejala ponosno. Zavzdihnila je, ko je videla da je prišila rokav na napačno stran. Blago je močno prijela z zobmi ter ga z rokami raztrgala oziroma razparala. Tokrat je v roke vzela cvirn in šivanko, ter rokav prišila na roke. Pogovor o vremenu je prej pričakovala od kakšne stare mame kot pa od njega, a je le skomignila rameni, »Lahko bi bilo lepše,« je dejala nezainteresirano, ko je nahitro pogledala skozi okno, kjer se je sonce poslavljalo od obzorja. Ker je odraščala v deželi večnega sonca ter vročine ji je hladno in oblačno vreme kvarilo počutje. Na srajco je šivala še zadnje gumbe. »Prav za res ne smete kaditi tukaj gospod Smith,« je ponovila. Počutila se je, kot da je govorila petletniku, ki na vsake pet minut vpraša isto stvar. »Poleg tega pa,« je vstala ter stopila do ogledala, »je vaša srajca pripravljena za pomerjanje,« prvič odkar ga je popolnoma premerila, ga je spet pogledala. Bil je bolj majhne postave za moškega. Rose je bila skoraj večja od njega. To jo je spravilo v rahlo hihitanje, ki ga je poskušala čim bolj prikriti saj je bilo to nevljudno. »Stopite na stopničko,«

»Da, v prvem razredu,« je dejala. In seveda je na to prejela kup komplimentov. Logično. Ko je nekdo enkrat vedel kdo si in kako uspešen si se ti je želel prikupiti in očitno gospod Smith ni bil prav nič drugačen. »Oh le delam kar znam najbolje,« je skomignila z rameni in malce pospravila nered. »Scoop clothing for women, je polen naslov toda ponavadi je kar nakratko Scoop.« je dejala malce odtujeno. Sedaj je bila v svojem svetu, tistem, ki je vključeval le njo in včasih njeno stranko. Svet ustvarjanja. Njegovo povabilo jo je spravilo nazaj v realnost, »Hm, čez eno uro moram tako ali tako zapreti butik,« se je malce zamislila, »toda danes lahko naredim izjemo,« je odvrnila s prisrčnim nasmeškom. Ni vedela zakaj se je tako odzvala saj je imela zvrhane gore dela – urediti butik do konca, se popolnoma ustaliti v svojo sobo in tako naprej. Prišla je do sklepa, da je to naredila za to da bi ugodila želji svojega brata ter staršev in si poizkusila poiskati nekoga, ki bi jim zadoščal, in sin kapetana ladje je bil zagotovo prijeten ulov. »Sprejmem vaše povabilo, gospod Smith, za čaj ter sprehod po palubi,« je dejala in se malce ponižno priklonila, kot se je za dame prvega razreda spodobilo. Sicer ji ni bilo po godu da se je morala podrejati moškim, a je nekako pomislila, da bi lahko tega tipa imela le za zavajanje svojega brata, sama pa bi se končno lahko resnično zabavala. »Pa pojdiva,« je rekla malce živčno ter stopila za njim.