charlotte

»Lepo vas je bilo spoznati, gospod Lorey.« Starejšemu moškemu je segel v roko in se tako poslovil od očetovega prijatelja, ki je bil eden glavnih arhitektov pri projektu Titanik. Stresal je dolgočasne šale in pil grozno pijačo, da okusa za ženske raje na omenjamo, toda bil je prijazen starec, ki je vedno spravil v smeh svojo ženo in je rad častil pijačo ljudem, za katere je presodil, da so bili pijače sploh vredni. Will je tako pred izhodom še zadnjič dvignil kozarec v pozdrav, z nekaj pijače ki mu jo je še ostalo in stopil na palubo. Takoj, ko je stopil bolj na samo, pa je pijačo zlil v morje. Še dobro, da niso stregli te pijače drugim potnikom in si jo je gospod Lorey sam zmešal. In zdaj je potreboval pravo pijačo. Kozarec je odložil na okensko polico najbližjega okna in se odpravil naprej, da bi šel do bara. Spotoma si je zrahljal kravato in si odpel tesni reklc, ki ju je moral nositi na takšnih sestankih, kjer so se sklepali posli za nadaljnje projekte. Toda zdaj ni bil več v salonu in obkrožen z ljudmi, ki so opazovali vsako potezo. Bil je zunaj in bilo je prijetno toplo, pa še veter je pihljal. Še kakšen gumb bi si lahko odpel na srajci.. Pravzaprav ni dolgo premišljeval o tej možnosti in je roko prestavil na srajco, ter si odpel en gumb, ravno ko je nameraval pa še drugega, je v prsih začutil sunek in k sreči je reagiral dovolj hitro, da je prijel dekle, ki se je zaletelo vanj. Ali pa on vanjo. Saj je bilo vseeno, enako sta bila kriva. Toda za svojo nepozornost se je moral opravičiti. Še preden je uzrl njene oči, si je nadel svoj sladek nasmešek, z katerim je ponavadi dobil družbo za čez noč. Toda ta se je prav kmalu spremenil v presenečenega, ko je prepoznal te oči, lase, roko, postavo, njo. Tudi ona ni izgledala nič drugače. Še preden se je začel zavedati situacije, se je že umaknila. Ni ji mogel pustiti da gre. Še zdaleč ni bil pripravljen na pogovor o katerem se je pogovarjal z očetom, toda te priložnosti ni mogel izpustiti iz rok. Ujel je njeno dlan, da ne bi slučajno odšla in se kislo nasmehnil. »Charlotte. Zdi se mi, da bi se morala pogovoriti. Ne, jaz bom govoril, ti lahko za začetek samo prisluhneš.« Dobro, tole mu ni šlo od rok. »Te zebe?« je hitro vprašal in izpustil njeno roko, da si je lahko hitro slekel suknjič, ter ji ga ponudil.