Tagged; Amelia Elton

Prikladno je prikimaval in se smehljal ob njenih odgovorih. Zavedal se je, da je tudi sam z mafijo že pregloboko zabredel, da mu v grlo teče voda in da je že v riski nevarnosti, da se utopi. Za svojo rešitev iz tega dreka pa bo uporabil točno določeno blondinko. Res, da jo je moral velikokrat loviti naokoli, spet drugič preganjati pa vendar je bila punčara izredno zanesljiva in spretna pri svojem poslu. Bila je tudi nevarno privlačna in njegov edini dvom pri celotni stvari je bil, da bi ga lahko priklenila nase. ''Prvič, sploh nisem obupan, mar ne vidiš kako dobre volje sem? In drugič, vem koliko ti pomeni družina. Vem pa tudi, da sem trenutno v nekoliko kočkljivem položaju in potrebujem denar. Za vzameno pa ti ponujam obljubo, da bo mafija ostala stran od tebe in tvoje družine. Ostali bodo le neprijetni spomini.'' Tako, pa je pristavil svojo ponudbo. Če bi rekli, da ni mamljiva, no v njenem položaju bi se morala sedaj že sliniti okoli njega in poljubljati njegova stopala. Redko kdaj je imel tako hm, dober dan. Veselje je kar puhtelo iz njega, in ne to ni bilo zato ker bi ravnokar položil kakšno čudovito dekle. Bilo je zato, ker je videl njo. Amelio. Njegovo rešiteljico. Nadvse veselil se je sodelovanja z mlado svetlolasko. Vse skupaj celo ne bi bilo tako mučno, kot se sliši. Kdo pa je rekel, da bi jima bilo prepovedano, da se malce pozabavata. Ne bi mu bilo treba dvakrat reči, če vstopi v njeno kabino. ''Dragica, nihče od nas ni pristen. Priznajva si to. Nihče ne pozna nikogar. Vsi smo uganka.'' je filozofsko dahnil, kotički ust pa so se temnolascu rahlo zavihali navzgor. Slonel je tesno ob njej, za vsak slučaj. Mogoče pa je bila pripravljena, da izpuhti kakor prej omenjeni oblaček dima. Ob tej izjavi bi si drznil samo prhniti in zaviti z očmi, pa si ni dovolil, da bi ga spravila iz tira in pokvarila njegovo dobro voljo. Bil je za glavo višji od nje. Njegove oči so še vedno podrobno skenirale njen obraz. Dejstvo, da se mu je lažno nasmihala in da je opazil njeno težko dihanje ga je zabavalo. Opazil je vse, tudi najmanjše podrobnosti. Najbolj ranljiva pa je bila takrat, ko je omenil njeno družino in vse grožnje, katere bi lahko uresničil z lahkoto. Tudi če ne pristane v ta njegov dovršeni pakt, se je odločil da je ne izda. Raje si sčasoma pridobi njeno zaupanje, le tako bo dobil to kar si zares želi. ''Si notri? Obljubim, da bom čuval tvoj hrbet in da ti bom dovolil uporabljati mojo najljubšo prijateljico,'' Rahlo je odmaknil svoj plašč in ne preveč očitno nakazal na svoj pas. Pri hrbtu mu je izza roba snežno bele srajce svetil kos srebrnega jekla. Ta revolver ne bi dopustil uporabljati niti svoji ljubljeni, pa če bi bila ta še v tako globokih težavah. Ozrl se je po mimoidočih, nič kaj slutečih nedolžnih obrazkih. ''...in naprošam te. Ne pobij cele ladje.'' je dodal z nasmeškom, nato pa si zopet nadel plašč in ji v znak sklenjene ponudbe ponudil roko. Če si bo zapečatila usodo, si jo bo zapečatila sama. Če bo hotela potopiti Arhutja, bo z njim utonila tudi sama.