potrebovala je svež zrak. takoj. zdaj. v tistem trenutku. zdelo se ji je, kakor da se ji vsaka beseda ki jo je izgovorila dobesedno izpraska iz grla, kakor da se ji govoričenje bogatašev s katerimi je tisti večer klepetala celotna družina smith zareže v ušesa. tega preprosto ni mogla več prenašati. pohlep je bil tako močno natrpan v tem majhnem salonu da si ga lahko skoraj zatipal z roko; želja po denarju ki so ga imeli te ljudje že tako ali tako preveč jo je začenjala dušiti. vedela je da bi morala ostati tam - če ne zaradi drugega pa zaradi ugleda svoje družine - a prisotnost teh plehkih ljudi jo je počasi peljala proti norosti. kar se da mirno je vstala ter pozdravila vse zbrane v sobi, zamrmrala je nekaj o glavobolu ter jim izginila izpred oči preden bi se lahko kdorkoli pritožil čez njen nenaden odhod. če ne želiš da govorijo o tebi jim ne daj priložnosti za to, si je rekla v mislih medtem ko se je po stopnicah spuščala na palubo.nebo je bilo pokrito z zvezdami, posuto s temu svetlečimi pikicami ki so jo vedno tako zelo fascinirale s svojo nedosegljivo lepoto. prav tako jasno nebo je bilo takrat, ko je pred tednom dni slonela na ograji ter zrla v morje, ki ga je sekala ta veličastna ladja. a le da takrat ni bila sama. okoli ramen jo je objemal močan moški, nežno je poljubil njen vrat in ji v uho šepetal besede. izpovedi ljubezni. njune sanje. laži. ugriznila se je  ustnico ter za trenutek zaprla oči. se to so bile laži. en del nje si je š vedno želel da nikoli ne bi izvedela resnice o arthurju bowenurju, da ga nikoli ne bi zalotila pri tisti prekleti kraji. potem bi mogoče on še vedno stal ob njej in bo objemal ter ji na uho šepetal sladke laži. a sedaj je njegovo ime v njej vedno vzbudilo sram in kanček gnusa. v to je vsaj prepričala samo sebe. obrnila se je da bi nadaljevala svoj sprehod po palubi in... tema. neglede podobe so kakor prikazni začele poplesavati pred njo. odlično, sedaj se mi je pa zares popolnoma zmešalo, je pomislila sama pri sebi ter se zazrla po sobi, v kateri se je znašla. njen pogled je kmalu zastrla postava nekega moškega. ah, seveda. kako nepričakovano. "kravala? tako ali tako me ne bi nihče slišal. ugrabitev... kako v tvojem stilu," je rekla s sarkastičnim polovičnim nasmeškom na obrazu. jeza v njej je iz trenutka v trenutek naraščala, a hkrati je bila presenečena na tem kako daleč je bil arthur pripravljen iti samo da bi lahko spregovoril z njo. in potem se je spomnila njegovega poklica. ugrabitve so najbrž del njegovega vsakdana. "kako si drzneš. lagal si se praktično o vsem o čemer se da lagati. si sploh ljubil mene ali ti je bilo samo do moje denarnice? druga priložnost..." stisnila je ustnice ter vprašanje izgovorila kakor da bi bilo dejstvo. trdno, preverjeno dejstvo. nanj ni zahtevala odgovora. po nekaj požirkih mineralne vode se je že počutila bolj živo, dovolj živo da bi mu lahko v obraz začela metati vse njegove slabosti. "ne vem, art. morilec si, za vraga. tat. prekleto, kako sploh..." njegova roka na njenem vratu, ustnice na njenih. kri se je po njenih žilah pognala s svetlobno hitrostjo in angel se je zopet spomnila, kako je lahko nasedla vsem tem lažem. zaprl je oči ter na kratko prikimala. "bolje zate, da imaš kaj pametnega za povedat," je rekla in ga pogledala v oči. "in bolje zate, da je to resnica. ne zlomi me. spet."

klečala je na tleh, njeno telo je bilo nekoliko zgrbljeno. je bila to tista ponosna, močna ženska ki so jo poznali vsi na ladji? je bilo to tisto samozavestno dekle ki je z nasmehom na obrazu ter mehkimi koraki hodila po palubju titanika, zavedajoč se da v rokah drži njegovo usodo? počasi se je izgubljala sama v sebi, vase vsrkavala njegove besede ter se bojevala z željo, da bi ga odrinila od sebe ter stekla ven iz tega prekletega prašnega prostora. a njene noge so bile kakor ohromele ter njeni udi je niso želeli ubogati. morala ga je poslušati, del nje je moral izvedeti njegovo zgodbo. pa si jo je sploh zaslužil povedati?
dotikal se je je, bil ji je blizu: preblizu. na svojem vratu je čutila njegovo vročo sapo ki je nežno grela njeno premraženo telo. razburjene besede so se usule iz njegovih ust kakor močan snežni plaz, pred katerim preprosto ni mogla pobegniti. lahko bi bila tiho, lahko bi ga pustila da svojo zgodbo pove od začetka do konca: a tega ni mogla storiti. "nihče. ravno to si. tekaš po tej prekleti ladji ter se igraš neko svojo igro vlog. to nisi ti. ti si le igralec a drami svojega življenja," je rekla tiho, komaj slišno: nekaj v njej je želelo, da arthur teh besed ne bi nikoli slišal. usločila je svoj hrbet in povesila glavo, tako da so ji svetli lasje popadali na obraz. bi ga sploh lahko pogledala v oči?
"fak, art. to delaš že celo svoje življenje, kajne? prepuščaš se toku. da, tvoja družina je bolj razbita kot bi si lahko mislila in ja, ni bila ravno najboljša odskočna deska. si kdaj pomislil da obstaja tudi druga pot?" vedela je da njene besede ne bodo naletele na kakšen velik odziv, a vedela je da je vredno poskusiti. bilo je redno poskusiti zanj. obstajala je možnost da ga bo s svojim optimizmom in vero v ljudi še bolj razjezila, prilila olja na ogenj. a tukaj konec koncev nista bila zato, da bi se prepirala - tega je bilo že dovolj. dvignila je glavo ter premerila moškega, ki je izgovarjal besede za katere nikoli ni mislila da jih bo slišala. gledala je njegovo telo ki se je stresalo ob napadu smeha, gledala ga je s kančkom strahu ter skrbi v svojem pogledu. upirala se je želji da bi ga poljubila ter mi rekla da bo še vse dobro: a ni mogla lagati. laži je bilo dovolj in to bi bila definitivno ena izmed njih. pred sabo je videla moškega, ki ljubi. ki ljubi svojo družino kljub temu da je v totalne razsulu, ljubi ljudi ki ga zavračajo. najbrž je v njej videl svojo ženo ter ji je zaradi tega pripovedoval vse to. "ne." ena sama beseda. ni vedela točno zakaj jo je izgovorila, a zdela se ji je potrebna. njen glas se je nekoliko tresel, a zvenela je odločno. "ne sovraži se. ne poskušaj si vzeti življenja, ne krivi se za to da ti je pred toliko prekletimi leti iz rok ušla neka deklina. prepovedujem ti, arthur bowenur. kajti ljudi za katere mi je mar ne o sovražil nihče," je rekla v eni sapi, medtem ko so se njeni prsti nežno prepletli z njegovimi. v svoja pljuča je zopet spustila zrak ter za trenutek zaprla oči. "kako neumno od mene, da si pustim biti tako zelo naivna. mafija je tvoj svet, je smet v katerega jaz ne morem priti. pomagala je tebi, naučila te je kako prepričati kakšno svetlolasko v to, da si pošten človek. uspelo ti je,! je zamrmrala ter ga pogledala. nasmehnila se je, iskreno: povedal ji je vse, od začetka do konca. in sedaj je bila ona na vrsti za izpad neumestnega smeha. "veš kaj? jebi se."

mogoče je bilo res. prvič v tem njunem čudaškem in napol prisiljenem pogovoru je pomislila na to možnost. arthur ji je po vsej verjetnosti govoril resnico, njegov na videz ranjeni in skoraj prestrašeni obraz tokrat najbrž ni bil le maska hladnokrvnega egoista, ki skrbi le za svoje dobro. predstava se je končala in igralec je slekel svoj kostum, postal je dejanska oseba, postal je krhek kakor vsako človeško bitje. ves glamur in eleganca ki sta ga prevzemala ko se je pred tednom ali dvema sukal okoli nje v razkošnem zakajenem salonu med starci z napihnjenimi trebuhi in še bolj debelimi denarnicami. želela se je otresti njegovih prstov ki so se nežno ovili okoli njene dlani a namesto tega jih je le še bolj privila k sebi.
in čeprav bi rada zanikala dejstvo da ni dovolj dober zanjo, tega ni mogla storiti. družba je od hčerke kapitana najprestižnejše ladje na svetu pričakovala da se bo gibala v visokih krogih, se spogledovala z moškimi ki bodo podedovali na tone denarja ter se na koncu poročila s kakšnim zagrenjenim poslovnežem. njena usoda je bila zapisana v očeh vseh, ki so jo kadarkoli pogledali. in sedaj je ta kapitanova hčerka sedela v zaprašenem podpalubju ter za roko držala napol pijanega mafijaša. "ves tvoj svet..." je odsotno ponovila za njim kakor zadeta od tega svojega branja med vrsticami, od besed, ki so se zdele preveč popolne da bi bile iskrene. svoje ustnice je stisnila v tanko črto ter zopet poiskala njegove oči. "in vendar se ti zdi da si zaslužiš še eno priložnost. arthur, ne bi ti je dajala če se mi ne bi zdelo da si me vreden," se je pred zadnjimi besedami nagnila predenj ter mu jih zašepetala na uho. vonj po potu ter teži dneva, ki ga je temnolasec preživel ji je silil v nos, a vedela je da je draga kolonjska vodica ki ga je po navadi obdajala ukradena. počasi se je odmaknila stran in se pri tem z licem podrgnila ob njegovo - še sama sebe je presenetila s tem, kako dobro ji je uspelo ignorirati razbit kozarec katerega ostanki so se razkotalili malodane do mesta, kjer sta klečala onadva. "torej bo še vedno vse ostalo isto. izkoriščanje naivnežev, kraja, bog ve kaj še vse - le da boš imel v srcu zaklenjeno plehko svetlolasko. in kaj imam jaz od tega?" vedela je da tako nista mogla nadaljevati njunega pogovora. nista mogla biti zamorjena, hladna in zlomljena, ko pa sta drug drugega lahko na noge spravila v ravno takšnem času kot sta se zbila na tla. slabo prikrit nasmešek in iskrica v njenih očeh sta mu dajala vedeti, da mu je oproščeno, da lahko zopet obadva svobodno zadihata. a oprostiti je mnogo lažje kot pozabiti, ne?
vedela je da je art vsak kovanec znal dvakrat obrniti in to je prav dobro počel tudi z besedami. ob njegovemu predlogu ali bolje rečeno prošnji je odkrito zavila z očmi in skoraj začela protestirati ji kot vedno ni prepustil izbire. njegova roka na njeni goli koži se še nikoli ni zdela tako zelo dobrodošla ter njegove ustnice so njej povzročile plaz občutkov, po katerih je skrivaj hrepenela že cel večer. glasen stok v znamenje užitka se je izvil iz njenega grla preden bi ga lahko ali poskušala zaustaviti - to je bila pač angelique, dekle, ki svojih občutij nikoli ni zadrževalo v sebi. pa vendar ga je nežno odrinila stran od sebe ter se mu zazrla v oči. "ne, dragi, dovolj je bilo te preklete nežnosti. pokaži mi svojo mafijsko stran," je rekla kakor da bi mu dajala ukaz ter ga s svojim telesom prikovala ob tla. strastnemu poljubu je sledilo grizljanje njegove ustnice, medtem ko je v svojo podzavest potiskala dejstvo da je bila to zadnja stvar, ki bi jo bilo v tem trenutku pametno početi.