i am in misery and there ain't nobody who can comfort me, oh yeah

življenjepisi in opisnice. kamorkoli grem, srečujem to dvoje. ne rabim dvakrat omenjati kako zelo mi že to preseda, kajne? no, pa vseeno, gremo še enkrat.
rodila sem se v drugorazredni družini na islandiji in takšno življenje sem sovražila. vedno sem zavidala svoji teti, ki je za razliko od mame splezala na zeleno vejo in se poročila z vplivnežem. imeli so toliko, mi pa smo bili povprečni. vedno le to. povprečni. povprečna šola, povprečni avto, povprečni, kaj pa vem, povprečni v glavnem. tudi starši so bili povprečni. oče je iz dneva v dan garal in mati je doma likala za druge, seveda, premožne ženske. njune pozornosti mi ni ravno primanjkovalo, tudi takšne kakršne bi jo otrok potreboval, nisem bila deležna. ni nam šlo slabo, še daleč od tega, da bi si trgali iz ust. toda moje oči so vedno uhajale za dragimi avtomobili in oblačili, katere si nisem mogla nikoli privoščiti.
edino kar v mojem otroštvu ni bilo povprečno, je bila moja ljubezen do violine. pri sedmih letih si je družina privoščila prvi dopust na irsko, za katerega smo varčevali najbrž kar celo moje življenje, in še malo. na irskem sem na neki večeriji prvič zares začutila violino in se takoj zaljubila v inštrument. želela sem ga imeti. tam in takoj. zagnala sem takšen vik in krik, da je eden, že upokojen violnist odhitel v svojo sobo in mi na koncu podaril njegovo violino.
moji začetki niso bili obetavni, še zdaleč ne. mislim, da sem zares naredila prvi velik korak, po smrti mojega očeta. v meni se je nabiralo toliko jeze in žalosti, da sem privabila iz violine zvoke, ki so bili balzam za vsaka ušesa. po tem je šlo vse še samo navzgor. dediščino, ki mi jo je oče zapustil, sem koristila za inštruktorja in kmalu sem si denar služila sama s tem, da sem hodila po svetu in igrla vsepovsod kjer je bilo možno.
med tem sem izoblikovala svojo osebnost oz. sem odrasla - kakor ti je ljubše. ker sem po svetu odšla že pri svojih dvanajstih letih, nisem imela prave vzgoje in sem postala prav upornica. delam kar se mi zazdi, kdaj se mi zazdi. življenje živim na polno, sem brez dlake na jeziku in ljubim poskušati nove stvari. sem tisti tip ženske, ki jo pokličeš, ko želiš narediti nekaj zares zares prepovedanega in slabega - prepovedanemu nikoli ne morem reči ne. prijateljev nimam obilo, za tiste katere pa imam, pa sem pripravljena dati roko v ogenj - in stavim, da so tudi oni za mene. glede na to, da sem si s svojim ostrim jezikom nabrala kar nekaj sovražnikov, je lepo vedeti, da so tukaj tudi ljudje, ki cenijo odkritost in so radi v družbi dekleta, ki je večino časa kar preveč hiperaktivno.
glede ljubezenskega življenja se mi ne da ukvarjati kaj preveč. nisem še srečala svojega princa na belem konju in, če me res ne reši "prava ljubezen" (v katero ne verjamem), ga tudi še kmalu ne bom. z moškimi se ukvarjam le kadar sem ja pri volji za igranje z njimi - kar pa ni tako malo krat. kakor sem že povedala, sem brez dlake na jeziku. če me kdo privlači, mu to brez pomisleka povem, pa naj sprejme kako pač sprejme.
svoje osebnosti pa seveda nikoli ne mešam v svoje delo. nisem tip človeka, ki skriva svoja čustva, toda največkrat se zdi, da so moja čustva prisotna le kadar imam v roki violino in lok. takrat živim le za to in nič drugega na svetu ni več zares pomembno.
kakorkoli, pa mi je iz otroštva še vedno ostala tista grda želja po "več". želim si več. drugorazredni ljudje? ne v mojem krogu. takšni ljudje se mi smilijo in ne želim imeti opravka z njimi - najbrž tudi zato, ker me spominjajo na svoje otroštvo. sedaj vsekakor strmim k prvorazredni družbi in pripravljena sem narediti vse kar je treba, da v tej družbi tudi ostanem. vse.