there is no great genius without some touch of madness..

"William! Tukaj! Nasmeh!" Začutim kako me nekdo dregne v ramo in uzrem obraz svojega očeta. Spodbuden pogled je vse kar dobim. Toda to je dovolj, z strani človeka, ki nikoli ni imel časa zame. Spet se posvetim množici z fotoaparati in bliskavicami, ki vpije moje in očetovo ime. Nasmehnem se in dvignem roko. Ljudje zakričijo še močneje. Na odru namreč stojita kapitan in so kapitan največje, nepotopljive ladje kar jo je svet videl. Na odru se mi ob boku pridruži še brat, toda ljudje ponorijo, ko gor stopita sestri. Družina Smith. Prej navadna, zdaj pa najbolj slavna in enkratna družina, ki jo omenjajo v vsakem časopisu. Čez noč so me obkolili novinarji, ženske in drugi, ki so naenkrat želeli biti moji prijatelji.

Vedel sem da bo tako. Vsi, od družine pa do prijateljev, so vedno govorili, da sem izrezan oče. Mogoče sem res. Takole so me namreč opisali časopisi: inteligenten, iznajdljiv, ambiciozen in karizmatičen. Niti pomislili niso, da se morda kaj skriva za masko. Zakaj bi? Zdaj, ko sem so kapitan Titanika je moje življenje namreč sanjsko. Zakaj se potem samo meni zdi, da nekaj manjka? Že od otroštva je tako. In če dobro pomislim, sem vedno iskal nekaj, kar bi luknjo zapolnilo. Od različnih šol, do glasbe in umetnosti, pa ljubezni. Niti slava, ki si jo ta trenutek delim z družino ne pomaga.

Oče prereže vrvico, ki drži steklenico šampanjca. Ta se trenutek kasneje razbije na ladji, vzklikom in ploskanju pa ni slišati konca. Krst je mimo, jutri je na vrsti plovba. Z družino gremo dol iz odra, na intervjuje. Pogoltnem cmok v grlu in si nadenem isti, miren in privlačen nasmešek, kot ga imam vedno. Igrati popolneža mi nikoli ni bilo težko. Sem namreč odličen lažnivec.