JUST GIVE ME A REASON, JUST A LITTLE BIT'S ENOUGHT;

''Oh, živijo. Kje naj začnem? Moje ime je Annabell Smith. Da, Smith – tista družine, ki se je skozi kapitalizirala na sam vrh družabne lestvice, takoj ko je oče dobil službo kapitana najslavnejše ladje in smo čez noč postali družinski ideali, no, vseh, ki vedo za Titanik. Toda kljub popolnosti v katerih so nas prikazali mediji, so razpoke, ki so se s slavo samo še povečale, postale samo še bolj očitne. Čeprav ostali tega verjetno ne vidijo, je meni povsem jasno, kdaj so nasmeški mojih bratov in sestre resnični in kdaj so tam predvsem zato, da bi ustregli očetu. Takoj, ko stopimo iz hiše se kotički naših ust zavihajo navzgor, naše oči se zaiskrijo in smo srečni – če verjamete. Sem tretja najstarejša, prva od hčera – v bistvu edina prava hčerka – in tista, ki ima pozornost javnosti predvsem in samo zaradi svojega videza. Moji dolgi svetli lasje, zelene oči in zavidanja vredna postava so tisto zaradi, česar sem večino časa dobivala to kar sem hotela. Zato sem šla študirati medicino, da bi vsem okoli sebe dokazala, da lahko denar služim s svojimi možgani, ne samo s svojim telesom. Ne bom vam lagala, res sem do mesta na katerem sem danes prilezla s pomočjo svoje zunanje podobe, a zadnje čase sem morala to poriniti na stranski tir. Zaročena sem, kdo bi si mislil. Spoznala sem tistega pravega … mogoče … recimo … verjetno. Ampak to, da sem se uspela zares ustaliti – če se sploh sem – ni prišlo kar tako čez noč. Svoje otroštvo sem preživela v bolj kot ne srečno. Denarja smo imeli ravno dovolj in bili smo običajna družina drugega sloja. Vsi smo si želeli malo več, a raje smo obdržali kar imamo, kot pa da bi s poskušanjem izgubili še to. Osnovna in srednja šola mi nista nikoli predstavljali prevelikega problema, saj imam prirojeno inteligenco, poleg tega pa mi ni težko sesti za mizo in kako uro strmeti v zvezke. Moji starši bi morali biti zares ponosni. Res pa je, da sem si tu in tam kakšno petico pridobila s čim drugim, ne samo učenjem, če razumete na kaj namigujem. Po končanem šolanju, sem se odločila za pravno fakultateto, a se to ni najbolje izšlo. Namesto tja, sem odjadrala po Evropi in se vrnila po enem letu, v študij medicine. To leto je bilo nujno potreben oddih, ki sem si ga komaj lahko privoščila. A se je splačalo. Nabrala sme si moči, ki sme jih za medicino krvavo potrebovala. Tako se je počasi začelo spletati moje življenje, počutim se kot, da se je šele po tem letu začelo. Do takrat sem živela brez pomanjkljivosti, sedaj pa se zavedam, kako pomembne so dnevne odločitve, saj te lahko ena sama pokoplje. Sama menim, da je bila moja najslabša varanje. Oh, seveda, prilezla sem na sam vrh smetane, a že prej moj bodoči mož ni bil edini, ki se mi je metal pod noge. Snubcev sem zaradi izgleda vedno imela ogromno in po nekaj pijačah, ne znam več misliti s svojo glavo – ne da bi to pomenimo drugačen razplet dogodkov. Bilo je eno samo noč, nič več, prisežem. Fanta nisem ljubila, bilo je povsem fizično, eno nočna avantura, katera me je skoraj stala vsega kar sem si priigrala – moža, študija, družine … Zanosila sem. Hvala bogu, sem izvedela dokaj hitro in moja trebuh še ni začel rasti. Počasi sem se pripravljala, da bi svojemu zaročencu povedala novico. V mislih sem šla skozi vse; lahko bi mu rekla, da je otrok njegov, lahko bi mu celo povedala resnico, lahko bi splavila, lahko bi … kakorkoli, nič od tega mi ni uspelo, saj mi očitno ni bilo usojeno imeti otroka. Še isto noč sem splavila. Na sredi noči sem se prebudila, vsa postelja je bila krvava in to je bilo to – konec. Hvala bogu, sem prespala pri prijateljici in nihče drug razen posameznih članov moje družine, tega ne ve. Da, tiste govorice v časopisih so resnične, zanosila sme z nekom drugim, a to je ena tistih skrivnosti, zaradi katerih sem pripravljena ubijati. Sploh sedaj, ko se je moje življenje malce umirilo in se počasi spet vrača na ustaljen tir. In za konec še nekaj besed o tem kdo sem, saj vas to tudi zanika, a ne? No, dejala bom, da sem samozavestna, odločna in trmasta, kar boste ugotovila v samo nekaj sekundah pogovora. Za mojimi besedami običajno leži kakšna sarkastična pripomba, ki jih premorem več kot preveč. Sem na nekakšni meji med realistom in pesimistom, raje vidim na pol prazen, kot poln kozarec. Sem kar odlična igralka in lažnivka, saj sem z leti opravila odlično prakso. Sočutna, da, če sme pri volji. Sebična, malce. Najpomembneje pa je to, da kakor boste vi prijazni do mene bom jaz do vas. Lahko se spustiva v prepir, ampak 99% vam zagotavljam poraz. Odločitev je kljub vsemu vaša. No, pa hvala za vse. Na svidenje.''