not in looks. not in what they say. just in what they are. in what i am. just in what we are.

kljub temu, da sem se na intervju s kapitanovo hčerko angelique smith pripravljal že kar nekaj časa, sem bil tik pred njenim prihodom nervozen kot še nikoli. zmenjena sva bila v londonu, saj je bila novopečena mornarka ravno na pripravah na krstno plovbo titanika. da, prav ste slišali, mladenka se bo na ladji skupaj z njunima starejšima bratoma pojavila kot osebje, natančneje kot navigatorka plovbe.
glede na to, kako zelo glamurozna je bila pred enim tednom na novinarski konferenci o nepotopljivi ladji in to, kako zelo koketno se giba v višjih krogih ter osvaja srca na zabavah, sem si jo predstavljal kot mično gospodično, vedno sofisticirano in prefinjeno. predstavljal sem si popolno človeško bitje: in lahko bi rekel, da sem to tudi dobil, le da v precej nenavadni in predvsem nepričakovani obliki.
ko je v mojo hotelsko sobo kot strela z jasnega vdrlo dekle, premočeno do kosti, z dežnikom, ki je zaprt visel ob njenem boku. sklepal sem, da ga ni niti odprla, a nenavadna lepotica se mi je le nasmehnila in veselo odgovorila na moje neizrečeno vprašanje: "nekateri ljudje čutimo dež. drugi se le zmočijo." v njej sem v tistem trenutku prepoznal žensko, ki sem jo pričakoval. vljudno sem jo pozdravil ter stisnil njeno mokro dlan, medtem ko se je z iskrečimi očmi opravičevala za vso vodo, ki jo je prinesla v mojo sobo.
čez dobre pol ure je zavita v brisači sedela na moji postelji ter se brez pomišljanja strinjala s tem, da končno začneva najin intervju. njen nasmeh je bil ves ta čas center prostora, bil je vse, na kar sem bi lahko pozoren: jasno mi je postalo, da punca ni prav nobena fina dama, ne: bila je sproščena, preprosta in izjemno samozavestna oseba. bila je divjakinja, rojena za to, da bi postala velika voditeljica. "ljudje se rodijo in umrejo. jaz mislim v času, ki preteče med tema dvema deloma življenja narediti nekaj izjemnega," je zamrmrala in skomignila z rameni, ko sem jo vprašal, zakaj se je odločila prevzeti tisto eliko odgovornost ter sprejeti službo kot mornarka. "moje delo ni tako pomembno, kakor se zdi: paziti moram samo na to da namesto v new yorku ne pristanemo na rtu dobrega upanja ter da se ne zaletimo v kakšno ledeno goro," pove dekle s preprostim nasmehom in tako je najin pogovor stekel. povedala mi je tako rekoč vse o svojem odraščanju v družini smith, družini ki je postala slavna šele ko je edward j. smith dobil službo kapitana najprestižnejše ladje na svetu. govorila je o svoji družini. "ne bi si mogla želeti boljšega otroštva, kot sem ga imela. ne bi si mogla želeti boljših bratov sester ter staršev. resda nikoli nismo živeli v izobilju a ljubezen je bila tista, ki nas je bogatila," je rekla komaj slišno, in za trenutek sem podvomil v njeno iskrenost: a na njenem obrazu se je takoj zopet zarisal zapeljiv nasmeh, nekajkrat je zamežikala in mi malodane ukazala, naj nadaljujem z vprašanji. ni mi bilo težko ubogati ukazov te svetlolase ženske, zdelo pa se je da je navajena ukazovati, voditi, prav tako kot to zna večina smithovih. "prvorazredna družina? ne. to nikoli nismo bili in tudi sedaj nismo. smo družina, ki je razred zase," mi pojasni ko ji obrazložim, da so se že skoraj premaknili v višji razred. "vpliv in bogastvo sta dva različna pojma. mi imamo samo enega," še dodatno pojasni, ko jo prosim za to. govori mi o svojih sanjah. in nato se dekle razvname: govori o tem, kako ji bo uspelo, kako bo postala pomembna in kako jo bo nekoč nekdo resnično ljubil. nikoli še nisem srečal človeka z večjo življenjsko močjo in karizmo, kot je to dekle: na meni je pustila močan vtis in končno sem začel razumeti, kako ji uspeva pritegniti množice. "nekoč, pred davnimi časi je živela angelique, ki je sledila svojim sanjam. tako se bo začela pravljica mojega življenja," je zaključila najin pogovor, ko mi je poljubila lice in se v že tako mokrih oblačilih podala na vlažne londonske ulice. in kakšne so njene sanje? tega odgovora od nje nisem dobil.

dež me je zopet vzel v svoj objem, prisvojil si me je. moj nasmeh je počasi zbledel ter končno sem zopet lahko zadihala: še en javno dokaz sem imela, da resnično pripadam družini smith. še naprej se bomo lahko pretvarjali, da njihova četrta hčerka ni umrla ob rojstvu in sem se nato na njihovem pragu znašla jaz. a sprejeli so me, da, sprejeli. bog ve kje bi bila sedaj, če tistega zimskega večera košarice z jokajočim otrokom ne bi vzeli v hišo. vedno sem bila tam da sem v hišo prinašala veselje, morala sem jih pripraviti do tega da so pozabili da v resnici nisem njihova hčerka. in to počnem tudi sedaj, to bom počela na titaniku. in pazila da namesto v new yorku ne pristanemo na rtu dobrega upanja ter da se ne zaletimo v kakšno ledeno goro.