v sobo je lahko slišal, kako so še tako rahli valovi s polno silo butali ob vznožje ladje. zvok ga je pomirjal, zaradi tega pa je imel še več navdiha za risanje v majhen blok, kjer je nastajala skica majhne nočne svetilke, ki je stala na sosednji omarici. zamotilo ga je trkanje na vrata, zaradi česa je odložil blok v predal omarice, ki jo je kasneje zaprl s tihim treskom, ter se odpravil do vrat. počasi jih je odprl in zagledal butlerja, ki mu je prinesel šampanjec. ''ah, hvala.'' sunkovito je zaprl vrata, šampanjec, ki je bil za nujen primer, če bi dobil nocoj žensko družbo, pa je položil na posteljo. ozrl se je po sobi, se sprehodil do majhnega ogledala, da si je lahko popravil lase, šele na to pa zaprl vrata sobe in se odpravil po hodniku nekam, kjer bi se zabaval. imel je voljo do druženja, a ne s katero od njegovih sester. vse, kar je puščal za sabo na vsakem hodniku, je bila nova kolonjska vodica, ki ga je pospremila vse do vhoda na krov za prve razrede. na obraz si je nadel prisiljen nasmešek, ter se sprehodil do ograje. pogledal je v tisto sinje morje in slišal ženske, hitre korake, ki so se bližali k drugemu koncu ograje. dvignil je pogled in se tokrat zares veselo nasmehnil, in se z roko na ograji  sprehodil do mlade, svetlolase lepotice. ''madame whittaker. le kaj vas je prineslo sem?'' violinistka, ki jo je poznal od tistega večera, ko se je udeležil nekega plesa. takoj so se njune oči srečale, srečevale pa so se še vse naprej tisti večer, ko sta se zatopila v pogovor ob mizi. od takrat jo je videl bolj poredko, a je vsakič znova zgrabil priložnost, ter se ji približal. ''kako čudovit večer je. vse je tako umirjeno, le majhna kopica ljudi.''